Končno je prišel težko pričakovani poletni dopust. Z družino smo se odpravili v majhno obmorsko vasico, kjer smo najeli prikupno hišico tik ob obali. Sonce je žgalo kot še nikoli, valovi so nežno pljuskali ob obalo, v zraku je dišalo po borovcih in slanem morju, dokler nismo prižgali žara in je zadišalo po pečenem mesu.
Vse je bilo popolno, dokler ni padel mrak. Ko se je sonce spustilo za obzorje, smo se preselili na teraso hiške in uživali v prijetno hladnem večernem vetru. Kaj kmalu pa smo zaslišali vsem poznan brneč zvok. Komarji. Nešteto drobnih, nadležnih žuželk se je začelo zbirati okrog nas, kot da smo njihova glavna večerja. Hitro smo se umaknili v hišo in zaprli vrata. Na našo srečo so bila vsa okna opremljena s komarniki, ki so preprečevali, da bi komarji našli pot do nas. S smehom smo opazovali, kako so se komarji zaletavali v mrežo, a ostali zunaj. Lahko bi rekli razočarani in nemočni. Počutili smo kot v pravi trdnjavi.
Tisto prvo noč na dopustu smo mirno spali, nobenega brenčanja okrog ušes, nobenega praskanja zaradi pikov, samo svež morski zrak, ki je nemoteno krožil po sobi. Vse to, ker so komarniki opravili svoje delo. Zjutraj smo zbudili spočiti in pripravljeni na nov dan pol dogodivščin. Čez dan smo raziskovali skrite plaže, plavali v kristalno čisti vodi in uživali v lokalnih kulinaričnih dobrotah. Zvečer pa smo se vedno znova zahvalili, da so komarniki na oknih, ki so nas ščitili pred nepovabljenimi gosti. Brez njih bi naš dopust zagotovo postal nočna mora, polna srbečih pikov in neprespanih noči.
En večer se je k nam na obisk oglasila prijateljska družina, ki je bivala v hotelu v bližini. Povedali so, da smo lahko srečni, da nas ščitijo komarniki, na hotelskih oknih jih namreč ni in se vsako noč bojuje s komarji na takšen ali drugačen način.