Potepanje po daljnem vulkanskem otoku se je pričelo. Štart zgodaj zjutraj, čaka nas nekaj več kot sedem ur vožnje in moramo ujeti trajekt, ki odpelje ob določeni uri.
Malica za na pot je pripravljena, saj za obisk restavracije za kakšen prigrizek med potjo ne bo mogoč, da ne zamudimo trajekta. Pa še z nama je najin štirinožni prijatelj, tako, da bo tudi v prihodnje potrebno izbirati katere restavracije bomo obiskali. Seveda takšne kjer na vhodnih vratih ne bo pravokotne nalepke s prečrtanim psom v sredini. K sreči se restavracije zavedajo tudi tega, da smo lastniki psov tudi dobrodošli gostje v njihovih jedilnicah in terasah.
Pot je potekala mirno in hitro, dva postanka za lulanje in kavo in že v vrsti čakamo, da zapeljemo na trajekt. To bo naša prva vožnja s tako velikim trajektom, prvič tudi vozim z avtomobilom po ladji. Pa se hitro umirim, saj je enako kot vožnja v kakšni garažni hiši. Ladijski delavec nam končno pokaže prostor za parkiranje, zapomnim si številko c3, to je označba našega parkirnega mesta. Kuža z repom med nogami hodi med nama, ko se po stopnicah vzpenjamo na krov trajekta. Na otok se peljemo pri belem dnevu, za povratek smo izbrali nočno različico. Trajekt ima na vrhu, na strehi dve restavracije, izberemo tisto na desni, ki ima še prosto mizo ob ograji, da bo naš kuža lahko v miru počival.
Čaka nas štiri ure vožnje na zibajočem trajektu, morje je zaradi močnega juga kar razburkano. S težavo, zaradi zibanja, pojemo naročeno hrano ter poiščemo prazne ležalnike, da počakamo do odhoda s trajekta.
Kar nekaj potnikov hodi sem in tja z vrečkami v roki, zibanje je res močno in povzroča kar veliko slabosti in bruhanja. Ja, to zibanje levo desno je bolj neprijetne kot pa naprej nazaj. Osebje restavracije pa vajeno teh gibanj, hodi med mizami kot, da se nič ne dogaja.