Bila je nedelja popoldan, ko sem slišala svojega sina, kako je omenil besedo elektroerozija, ko se je z nekom pogovarjal po telefonu. Ves čas od tistega trenutka dalje sem čakala, da bo odložil telefon in ga bom lahko končno zaslišala. Seveda kot po navadi je ta telefonski pogovor trajal skoraj eno uro in več kot očitno je bila elektroerozija, glavna tema pogovora.
Karkoli sta se pogovarjala pa seveda nisem prav nič razumela. To so bile preveč strokovne besedi in preveč zapleten pogovarjanje o strojih in o postopkih. Še to kar naj bi elektroerozija, naredila mi ni bilo prav nič razumljivo. Še bolj mi je bilo pa fascinantno, kako lahko sin pri dobrih dvajsetih letih tako razume nekaj, za kar sem jaz komaj nekaj, mesece nazaj slišala.
Končno se je njegov telefonski pogovor zaključil, in preden je pobegnil v zgornje nadstropje, sem ga zaslišala, če je morda kdaj brskal po mojem računalniku o temi, ki je bila sedaj v njegovem telefonskem pogovoru. Najprej me je čudno pogledal, zakaj me to zanima. Potem, ko sem mu pa povedala, kaj se dogaja, se je pa seveda začel smejal. In tako sem ugotovila, da je on potreboval en hiter podatek, ko je bil v kuhinji in je ravno videl, da je moj računalnik prižgan. Na hitro si ga je izposodil in seveda je bilo tisto, kar je iskal elektroerozija in nekaj drugih stvari okoli tega in sedaj imam jaz to, kar imam.
Pa sem našla krivca. Se mi je zdelo, da nisem jaz naredila to, da se mi elektroerozija, pojavlja povsod, ker je bilo res nemogoče, da bi prišla v te vode na spletu preko tega, kar delam sedaj. Tako, da ne, elektroerozija, se ni čudežno pojavila zaradi kakšnega mojega klika na napačno stran, moram pa vseeno sedaj še nekaj časa to gledati, ker ne bo še tako hitro izginilo.
